Pod težo zgodovine
Nora Gregor: skriti kontinent spomina je prej predstava o politični zgodovini kot predstava o odkrivanju pozabljene igralke Nore Gregor (1901-1949). Režiserka Neda R. Bric je njeno delo, značaj, glas in – za igralkino kariero nadvse pomemben – stas uporabila za ilustriranje »usode« oziroma obeh svetovnih vojn, ki sta dramsko in filmsko zvezdo iz Gorice preganjali vse življenje.
»Ta stroj se ne bo ustavil, dokler ne požre vsega, kar je Evropa nekoč bila,« Nora v predstavi reče režiserju Jeanu Renoirju, »ti pa snemaš filme, Jean. Si umetnik in misliš, da te usoda ne bo dosegla. (…) A ko resničnost preseže domišljijo, je čas, da se nehamo igrati umetnost, Jean.«
»Ne, ne, Nora, ne,« odgovori Renoir, »tega, da sem umetnik, si ne pustim vzet. Mi nismo kot drugi. Tudi jaz sem izkusil prvo vojno. Vse kaže, da bom še eno. Ampak nočem bit del te norije. Hočem pripovedovat o njej, ker edino to znam.«
Renoirjeva komedija zmešnjav Pravilo igre (La règle du jeu) iz leta 1939 vojno naslovi posredno, s prikazom lovske ekspedicije francoskih aristokratov, ki postrelijo vse kar leze in gre. Christine (Nora Gregor), dama iz Avstrije, ki se je v družino de la Chesnaye primožila, se prav tako udeleži lova. Ko jo nečakinja vpraša, če ji je lov všeč, se samo namrdne.
Tudi drama Nede R. Bric pripoveduje o vojni, a žal to počne na škodo likov. Pojasniti nam morajo toliko zgodovinskih okoliščin, da se nehote spremenijo v zdolgočasene in statične pridigarje. Izjema je lik Jeana Renoirja, ki ga je poživil igralec Ivan Godnič. Filmski del predstave o dilemah sodobnih zamejskih Slovencev v Italiji je s svojo tridelno strukturo izviren in zanimiv, vendar so dialogi tudi v tem primeru pretogi in prepolni podatkov, da bi filmski liki lahko zadihali.
Najtežjo nalogo je imel Peter Harl v vlogi Petra Devetaka, iz katerega veje hlad črnobelih predstav o zgodovini, pravičnosti in ljubezni. Še toliko težje ga je poslušati v kontekstu predstave, ki gledalkam in gledalcem na vsak način hoče vtepsti v glavo, da ljubezen premaga vse ovire, celo politična nasprotja znotraj partnerskih zvez in družin – pa čeprav tako Norina zgodba kot zgodba Devetakovih staršev priča ravno o nasprotnem: ljubezen ne more zagotoviti sprave, razen če je sprava drugo ime za zmago močnejše ideologije ali osebnosti nad šibkejšo.
V patriarhalni Zgodovini (zgodovini vojn, visoke politike in industrije) prve polovice 20. stoletja, ki jo v predstavi zastopata Norin drugi mož (vodja avstrijske desničarske paravojaške enote Heimwehr v letih 1934-36) in njegov najboljši prijatelj (judovski trgovec z orožjem, trgoval je tako s Heimwehrom kot z nacisti) je jasno, da je popustila umetnica Nora. Ni bila edina. Zdi se, da je pod težo zgodovine v formalnem smislu klonila tudi predstava režiserke Nede R. Bric.
V pismu sinu, s katerim se drama zaključi, Nora Gregor zapiše: »Žal mi je edino, da nisem znala ohraniti svoje samostojnosti, da je nisem znala branit za vsako ceno. Zato sem izgubila vse, tudi svojo umetnosti, brez katere ne znam živet. Heini, zapomni si: nikoli, nikoli se ne odreci svojim sanjam, ne dovoli, da ti kdo vzame tisto, kar je samo tvoje.«
Tea Hvala
