Hitropiske in telegrafisti

Metafore brez praktičnega pomena za performans Andree Miltnerové Ples magnetne balerine.

Kako naporna je v resnici dolgotrajna mehanična dejavnost, je posredno razvidno iz tega, da jo v nekaj meni znanih podjetij, tako kakor v prej opisanem, omejujejo le na delček delovnega časa, operaterjem pa skoraj brez izjeme plačujejo posebne dodatke. Da za stroje tako radi posadijo dekleta, je med drugim posledica prirojene ročne spretnosti teh mladih bitij, ki je seveda preveč razširjen naravni dar, da bi upravičil visoko plačo, določeno s tarifno pogodbo. Ko je srednjemu razredu še šlo bolje, so se nekatera dekleta, ki zdaj luknjajo, doma s prsti sprehajala po klavirskih tipkah in igrala etude. (…) Čisto pa z glasbo le ni konec. Vem za industrijski obrat, ki s plačo zvabi dekleta z liceja in jih pri svojem učitelju izuri na pisalnem stroju. Zviti učitelj navije gramofon, učenke pa morajo tipkati po njegovi glasbi. (…) Postopoma se hitrost, s katero se vrti plošča, povečuje, in dekleta, ne da bi to zares opazila, tipkajo vse hitreje. V letih urjenja postanejo hitropiske – glasba je poskrbela za poceni čudež.(1)

Spustili so jih v pisarne in že v prvem poskusu so v tipkanju prekosile vse starejše kolegice. Ker slednje v sebi niso imele glasbe, so bile ob dodatek, ki so ga izplačali mladostnemu žaru. (…) Tako so se starejše kolegice postopoma znašle pod milim nebom. (2)

Kateri telegrafski aparat ste uporabljali?

Na začetku, v Šidu in Kameral Moravicah, Morseja. Pozneje, v Novem Sadu in Dombóvárju, smo imeli Baudotove in Hughesove aparate. Ker so bili bolj zapleteni od Morseja, smo morali vsi mi, telegrafisti in odpravniki vlakov, pa tudi višji uslužbenci, opraviti dopolnilne tečaje. Hughesov aparat zahteva določeno virtuoznost, skorajda glasbeno: pred vami stoji klaviatura s kakimi tridesetimi tipkami, aparati, ki delajo skupaj, pa se morajo uskladiti, da bi bila nad papirnatim trakom, na katerem se izpisuje sporočilo, na vsaki strani ista črka.

Ali bi danes znali odposlati kakšno sporočilo na takšnem ali podobnem aparatu? Mislim v primeru, če bi vas zaradi izrednih okoliščin reaktivirali?

Ne verjamem. Vsekakor bi moral dolgo vaditi, da bi spet pridobil nekdanjo spretnost. To je tako kot s klavirjem. Morate se navaditi gledati v besedilo nad klaviaturo, s prsti pa na slepo tipkati, točno tako, pravim, kot pri igranju na klavir ali harmonij. To pa človek zlahka pozabi. Če mu pri igranju klavirja vendarle ostane neka rutina, je to vprašanje posluha in talenta, igranje po notah pa je nekaj čisto drugega. Tukaj zanašanje na posluh in talent ni dovolj. Obstajajo namreč jasna matematična pravila, kot so ritem, tempo in tako naprej. Tako je tudi s Hughesovim aparatom.

Ali znate igrati klavir?

Ne, nikoli se nisem učil klavirja.

Ob neki priložnosti ste izjavili, da ste bili virtuoz na klavirju.

Ne vem, kje in kdaj bi lahko to izjavil.

To ste rekli svojemu nečaku Žoržu, nedolgo tega.

Prešlo mi je v navado, da ukvarjanje s Hughesovim aparatom v šali imenujem svojo glasbeno izkušnjo. (…) Resnici na ljubo mi je res žal, ker se v mladih letih nisem učil igrati na kakšen instrument, v mislih imam ravno klavir, toda tukaj je šlo vedno za Hughesov aparat, kar so moji prijatelji vedeli, zato sem to primerjavo razvil do konca in imenoval telegrame partitura, pošiljanje telegramov koncert in tako naprej. (…) Moja primerjava klavirske tehnike s tehniko, ki se uporablja pri Hughesovem telegrafu in podobnih telegrafih s klaviaturo, je metafora in kot takšna nima praktičnega pomena. Naj je to v še takšnem protislovju s tem, kar sem trdil malo prej, mislim, da lahko tistim, ki bi se učili Hughesovega telegrafa, poznavanje klavirske tehnike samo škoduje: določena rutina gibov, navada zavesti in prstov, bi neizogibno pripeljali do zmote. Tako bi se lahko zgodilo, da bi poskušala oseba, navajena na klaviaturo instrumenta, klavirja, pianina ali harmonija, v zanosu, iz navade ali preprosto zaradi utrujenosti ali raztresenosti namesto črk zaigrati kakšen akord. Posledice bi lahko bile katastrofalne. (3)

(1) Siegfried Kracauer, Uslužbenci (Die Angestellten, 1930), *cf., Ljubljana, 2013, str. 36-37, prevedla Anja Naglič.

(2) Prav tam, str. 53.

(3) Danilo Kiš, Peščena ura (Peščanik, 1972), Goga, Novo mesto, 2014, str. 208-211, prevedla Seta Knop.

Izbrala Tea Hvala.

Video in fotografije Plesa magnetne balerine Andree Miltnerové.