NAGOVOR ČASTNE PREDSEDNICE

Letošnji festival se loteva teme prehodov iz preteklosti v sedanjost in naprej v prihodnost. Prehodi so mnogoteri, brez enotnega pomena in vsebine. Pa vendar imajo nekaj skupnega; povezani so s tveganji, da se ne bo nič ali pa se bo kaj spremenilo, da ne bomo nikamor ali pa bomo kam prišli, da nam bo potem slabše, kot nam je sedaj, da se bo naša drugost še poglobila in bomo še težje našli stik z dejanskim življenjem, okoljem, v katerem bivamo in od katerega smo vedno do neke mere odvisni. Na tveganja se odzivamo različno, odvisno od tega, kako varne se počutimo, koliko notranjih in zunanjih moči imamo, da iz tveganj pridemo živi in zdravi in imamo celo nekaj več, kot smo imeli prej. Smo bolj svobodni, lažje dihamo, se bolje družimo, smo bolj povezani in kar je še takšnih in podobnih dobitkov.

Za ženske so prehodi velikokrat bolj tvegani in preteklost bolj zavezujoča in polna bremen. Zavezujejo nas rituali, tradicije, prepričanja o tem, kaj naj bi bile in kaj moramo biti, ki pogosto delujejo kot nevidna in preveč zategnjena vrv okoli pasu, prsi, rok in nog, in včasih okoli vratu. Poglejmo tako preprosto snov, kot so lasje, ki nosijo simbolne pomene v večini kultur in religij in o katerih bo delno spregovoril tudi letošnji festival. Umetnice si jih bodo zakrivale in razkrivale, strigle, jih lepile po telesu in tako pripovedovale zgodbo o zavezovanju k določenemu načinu življenja in mišljenja. Las si ne zakrivajo le ženske iz muslimanskega dela sveta; zakrivajo si jih Judinje, ki jih pokrijejo z lasuljami, katoličanke in druge kristjanke, ki jih pokrivajo z rutami, klobuki in tančicami. Po staroslovanski navadi so dečke ob vstopu v moškost postrigli do golega in jim tako podarili svobodo, da so odšli od doma v širni svet in postali samostojni in samosvoji. Deklicam pa so zapovedali dolge lase, spletene v kite, ki so jih s starostjo pripenjali tesno h glavi in jih tako za vedno privezali k domačemu ognjišču. Tesno spete lase so nosile še naše babice, za greh pa so jih kaznovali tako, da so jih ostrigli ali celo pobrili. Kar je bilo za moške znak osvoboditve, je bilo za ženske znak sramotitve. Ženske na Slovenskem so se, kot drugod po svetu, osvobajale tako, da so si postrigle lase. Striženje las na kratko je bilo emancipatorno dejanje, o čemer lahko v domačem časopisju beremo še na začetku 20. stoletja, ko so potekale razprave o nemoralnosti in izprijenosti postriženih žensk. Mimogrede, večina žensk se s telesnimi lasmi (beri dlakami) bori še danes, ko nas obvladujejo druge vrste ideologije, bolj prefinjene in povezane z velikimi količinami denarja in globalne moči.

Ampak niso samo lasje tisti, ki nas privezujejo in zavezujejo, takšno moč ima lahko tudi blago, zašito na določen način, po določenem kroju, ki lahko prekrije celo telo ali del telesa in nam tako kroji usodo. Lahko je to burka ali preprosti hidžab (pajčolan, tančica), ki tudi v krščanskem izročilu pomeni ločitev od sveta, pa tudi od intimnosti, ali poročna obleka pri romskih ženskah, ki si jo podajajo iz roda v rod. Kos blaga, zašit na določen način, tako postane spona, ki se je ni mogoče kar tako znebiti. Zavrniti obleko, ki so jo nosile vse ženske v družini daleč nazaj, lahko pomeni pretrgati vezi ne le s tradicijo, temveč tudi z družino in kulturo. Pa vendar je privzemanje teh običajev enako osvobajajoč akt, ko v svetu, v katerem živimo, naša drugost postane tarča posmeha, sovraštva in prepovedi. Obleči burko v takšnem svetu je politično dejanje, ker se z njo razločimo od tega sveta, ki je za nas ponižujoč in nam govori, da smo le drugorazredni ljudje, pravzaprav niti ne več ljudje. Prav tako je politično dejanje razkrivanje v okoljih, kjer je zakrivanje telesa zapovedano in pričakovano in kjer deklice ne morejo do tako preprostih stvari, kot je izobrazba. Film o deklici, ki misli, da bo lahko vstopila v šolo, ko bo imela zvezek, ne govori le o pogumu in iznajdljivosti, temveč o dostopu do javnosti, ki bi morala pripadati vsem v enaki meri. To polje javnega ne pripada vsem v enaki meri nikjer, še zlasti ne na zahodu, čeprav so iluzije o enakosti tam najbolj prisotne.

Prehodi nosijo v sebi še eno pomembno dimenzijo. So stanja, ko nismo ne tu ne tam (v antropologiji je to liminalnost), ne to ne ono, zato so polje mogočega in novega, pa tudi nevarnega in ogrožajočega. Tromostovje bo eno od prizorišč, ki dobro simbolizira prehod iz prvega na tretji most, kjer srednji (drugi ali Drugi) predstavlja prehod, kjer nismo ne moški in ne ženske, kjer je mogoče spol preiti in ga zapustiti, se o njem spraševati in se prosto odločati, ali bomo to ali ono. Lahko se odločimo drugače in ostanemo na srednjem mostu, ki je hkrati najširši, zato lahko tam dihamo, ne da bi se umikali in se opredeljevali. Čeprav nismo ne tu in ne tam, ne čutimo nevarnosti in nas ni strah. Lahko pa je prav nasprotno in je edina varnost, ki jo sprejemamo, da trdno stojimo v prostorih, ki jih dobro poznamo, ker nam ponujajo odgovore, obrazce in prepričanja. Takrat so liminalna stanja lahko strašljiva in nevarna.

Vendar tega ne vemo, dokler jih ne preizkusimo, zato pridite, poglejte, prepustite se in upajte, da boste uživali in se imeli dobro, kajti lahko se zgodi, da vas bo pri tem kaj zmotilo.

Vesna Leskošek
Častna predsednica Društva za promocijo žensk v kulturi – Mesto žensk